Hitra moda je planetu naredila veliko škode, zato je čas, da spremenimo svoje navade in se začnemo oblačiti bolj trajnostno. Kupujemo oblačila z ustreznimi certifikati. Ponovno uporabimo, podarimo, delimo, zamenjamo.

V EU se je količina kupljenih oblačil v dobrih dveh desetletjih povečala za 40 %. Tekstilna industrija letno proizvede 1,7 milijona ton toplogrednih plinov, kar je približno 5 % vseh izpustov toplogrednih plinov (1). Okolje pa obremenjuje tudi z drugimi oblikami onesnaževanja. Pri barvanju in proizvodnji tekstila se uporabi ogromne količine vode, ki so onesnažene z različnimi strupenimi kemikalijami. Pri gojenju bombaža, ki je sestavni del približno 40 % oblačil v EU, kmetje uporabljajo velike kmetijske površine in velike količine vode, površine pa gnojijo z umetnimi gnojili in pesticidi (2).

Pri proizvodnji poliestra se uporabi manj vode in pere se ga lahko pri manjših temperaturah kot bombaž, vendar zaradi njega nastaja mikroplastika, ki prav  tako močno obremenjuje okolje. Veliko težavo predstavlja tudi reciklaža zavrženih oblačil. Tehnologija, ki bi omogočala učinkovito reciklažo, se šele razvija, tako da se reciklira le 1 % vseh odvrženih oblačil (1).  

Hitra moda je samo trend

Hitra moda je eden glavnih vzrokov za prekomerno uporabo večinoma cenenih nekakovostnih oblačil. Hitra moda je poslovni model, ki so ga prvič uporabili leta 1990 za opisovanje poslovnega modela Zare (3). Ta kupcem ponuja  poceni oblačila slabše kakovosti, da lahko sledijo hitremu spreminjanju modnih trendov. Model so hitro začela posnemati tudi druga tekstilna podjetja. Do leta 2014 je poslovni model hitre mode že popolnoma spremenil potrošniško vedenje. V povprečju se je količina oblačil v svetu povečala za 60 %. Potrošniki kupujemo ogromno oblačil, ki jih redko nosimo. Raziskave kažejo, da je v omarah EU kar 30 % oblačil, ki niso bila uporabljena več kot eno leto (1). Ker so oblačila manj kakovostna, je tudi njihov rok uporabe krajši, kot bi lahko bil. Če bo moda še naprej sledila istemu poslovnemu modelu, se bo količina proizvedenih oblačil že do leta 2030 povečala za 50 % (1).

Onesnaževanje z mikroplastiko

Sintetična vlakna iz  oblačil so eden glavnih virov mikroplastike v oceanih. Z enim samim pranjem perila lahko  v vodo spustimo več kot 700.000 mikrovlaken (4). Za oblačila se uporabljajo akrilna vlakna, najlon, tudi polietilen, a največ vlaken se sprosti iz akrilnih oblačil. Tekstilna industrija je tako eden od dveh največjih virov onesnaževanja z mikroplastiko. Koliko vlaken bo s pranjem prešlo v vode, je odvisno od kakovosti tekstila. Če so vlakna daljša in zato kakovostnejša, se tudi manj izpirajo. S pranjem oblačil se plastična vlakna sproščajo v vodo in po komunalnih vodih pridejo do čistilne naprave, kjer se v večji meri usedejo v odpadno blato, še vedno pa gre zelo velik delež iz čistilnih naprav v vodotoke. (5)

Kupuj pametno

Z ozaveščenim kupovanjem oblačil lahko močno zmanjšamo vpliv tekstilne industrije na okolje. Predvideva se, da bi že dvakrat pogostejša uporaba oblačil lahko zmanjšala vpliv tekstilne industrije na okolje za 44 %. Sledimo načelom kupuj manj, kupuj rabljena oblačila, izbirajmo naravne materiale in postanimo kritični kupci, ki se pozanimajo o izvoru oblačil. Oblačila, ki jih prenehamo uporabljati, lahko oddamo naprej (6).  


Viri:

(1)http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/BRIE/2019/633143/EPRS_BRI(2019)633143_EN.pdf

(2) https://www.ekoenergy.org/how-polluting-is-the-fashion-industry/

(3) https://www.edology.com/blog/fashion-media/rise-of-fast-fashion/

(4) https://svetkapitala.delo.si/trendi/modna-industrija-najhujsa-onesnazevalka-okolja-242791

(5) https://www.nature.com/articles/s41598-019-43023-x

(6) https://www.bbc.com/news/uk-48682493