English
Plastike je iz leta v leto več. Sprva je kazalo, da smo si ljudje s plastično embalažo in izdelki za enkratno uporabo olajšali življenje. Sedaj pa plastika ogroža življenje na planetu. Uporabljajmo čim več povratne embalaže, zamenjajmo izdelke v plastični embalaži za izdelke v stekleni, kovinski ali papirnati embalaži.
Plastika je stara le nekaj več kot 100 let in je na mnogih področjih omogočila razvoj tehnologij in uporabnih produktov, brez katerih si modernega sveta ne moremo več predstavljati (1). Plastiko (2) dobimo s predelavo surove nafte s postopkom polimerizacije. Sami polimeri sicer niso strupeni, vendar jih za pridobivanje različnih tipov plastike kemično obdelajo in tako končni proizvod vsebuje tudi toksične snovi.
Zaradi priročnosti in nizke cene je plastika hitro postala glavni, poceni in priročen material za embalažo. Navajeni smo, da so produkti, ki jih kupujemo, zapakirani v privlačni embalaži. Uporaba plastike je enostavna, uporabna in, kar je najpomembneje, poceni. Ena od posledic je, da je kar 40 % plastike, ki jo proizvedemo vsako leto, namenjenih le enkratni uporabi. Polovica vse plastike je bila proizvedena v zadnjih 15 letih. Proizvodnja je narasla z 2,3 milijona ton v letu 1950 na 448 milijonov ton v letu 2015 in se pričakuje, da se bo do leta 2050 še podvojila (3).
Kljub ločevanju odpadkov se v svetovnem merilu reciklira le okoli 10 % plastike, mnogo je gre v sežig, 8 milijonov ton pa je vsako leto konča v oceanih, kjer nekaj plastike ostane v obalnih vodah, mnogo pa je morski tokovi raznesejo po svetu (4).
Ena od težav pri reciklaži plastike je tudi to, da so predmeti narejeni iz več različnih tipov plastike. Odvisno od termostabilnosti se plastiko pri predelavi drobi ali topi. Nekaterih tipov plastike, npr. polistirena, se v glavnem ne reciklira, saj se reciklaža ne izplača.
Mikroplastika in druge nevarnosti plastike
Plastični predmeti, odvrženi v naravi, zaradi stabilnosti predstavljajo grožnjo naravnemu okolju. Znanih je več primerov, ko so v prebavilu naplavljenih trupel morskih živali ali ptic našli kose plastike, ki so verjetno pripomogli k smrti.
Nekateri tipi plastik pa vsebujejo kemikalije za izboljšanje lastnosti, ki se sproščajo ob stiku s tekočinami (npr. pijačo) ali ob sežiganju kot plini. PVC tako vsebuje ftalate, ki so lahko nevarni za zdravje ljudi.
Raziskovalci so mikroplastiko odkrili že po celem planetu, v oceanih je prisotna v vedno večjih količinah. Po podatkih Združenih narodov je v morjih že 51 bilijonov delcev (5, 6). Med mikroplastiko prištevamo plastične delce velikosti od 5 mm do 1 mikrometra. Mikroplastika nastaja tako, da se v naravo neposredno sprostijo majceni delčki plastike, ali tako, da večji plastični kosi počasi razpadajo na manjše delce. Glede na njihov izvor jih razdelimo v dve glavni kategoriji:
Primarna mikroplastika :
- V okolje pride neposredno v obliki majhnih delcev,
- po ocenah predstavlja 15–31 % vse mikroplastike v oceanih;
- nastaja predvsem pri pranju sintetičnih oblačil (35 % primarne mikroplastike), površinski obrabi pnevmatik zaradi vožnje (28 %), uporabi proizvodov za osebno nego, kamor je namerno dodana, kot na primer mikrozrna v kremah za piling obraza (2 %).
Sekundarna mikroplastika:
- nastaja pri razgradnji večjih plastičnih predmetov, kot so plastične vrečke, plastenke ali ribiške mreže,
- predstavlja 69–81 % vse mikroplastike v oceanih (5).
|
|
| Slika 1: Pot mikroplastike. |
Plastična vlakna iz oblačil in drugega tekstila ob ostankih avtomobilskih gum predstavljajo največji delež mikroplastike v vodah – iz teh dveh virov izhajata kar dve tretjini vse primarne mikroplastike, ki konča v morjih. Od 8 milijonov ton plastike, ki vsako leto konča v oceanih, je med 15 in 31 odstotki primarne mikroplastike. Glavni vir mikroplastike so gospodinjstva. Naše vsakodnevne aktivnosti, kot sta pranje oblačil in vožnja z avtomobilom, pomembno prispevajo k onesnaženju oceanov in lahko katastrofalno učinkujejo na bogato raznovrstnost življenja v njih ter na zdravje ljudi.
Čeprav neposreden vpliv mikroplastike na zdravje človeka še ni znan, plastika pogosto vsebuje dodatke, kot so stabilizatorji ali zaviralci gorenja, in druge možne strupene, toksične in rakotvorne kemične snovi, ki škodujejo ljudem in živalim. Mikroplastiko lahko v morju zaužijejo morske živali in ptice. Sledi mikroplastike so našli v hrani in pijači, med drugim v pivu, medu in vodi. Ni presenetljivo, da so delce plastike zasledili tudi v človeškem blatu.
Viri:
(1) https://www.nationalgeographic.com/environment/planetorplastic/
(2) https://sl.wikipedia.org/wiki/Plastika
(3) https://www.nationalgeographic.com/environment/habitats/plastic-pollution/
(4) https://oceanconservancy.org/trash-free-seas/plastics-in-the-ocean/
(5)https://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/bitstream/JRC110629/jrc110629_final.pdf
Video: