Zbrali smo nekaj izjav in spominov naših dedkov in babic. Izkaže se, da mnogih okolju prijaznih življenjskih navad ni potrebno na novo izumiti, ampak je dovolj malo pobrskati po naši preteklosti in jih priklicati v spomin. Naši dedki in babice so živeli skromno in po večini okolju prijazno, kljub temu pa kvalitetno in srečno življenje.

Tanja, 67 let

Situacija na vasi okoli leta 1960 do 1970

  • Smeti smo na grobo ločevali. Jih pa zdaleč ni bilo toliko kot danes.
  • organske odpadke smo zbirali za humus na vrtu, nekaj zmetali v stranišča (greznice) ali pa tudi ribam v vodo;
  • papir, volno, cunje smo veliko nosili v šolo ali pa prodajali na odpadu (se je splačalo);
  • kar se je dalo in je ostalo, smo zakurili, bodisi v peči ali zunaj (navadno smo delali kupe na vrtu in potem občasno zažgali);
  • po domovih so hodili ljudje, ki so zbirali staro železo in kosovne odpadke;
  • spomladi so posamezniki z vozovi odvažali kosovni material (1 x na leto);
  • se pa spomnim, da smo kakšen gradbeni material tudi odpeljali kar v hosto.
  • Morda je vsaka 20 družina imela avto. Izključno smo se vozili na daljše obiske, izlete ali počitnice. Maksimalno smo prevozili 500 do 600 km na leto. Glavno prevozno sredstvo je bilo kolo ali moped.
  • Meso je bilo na jedilniku največ 1x tedensko – običajno, kure, zajec, redkeje govedina, pozimi svinjsko, torej sezonsko od kolin.
  • Embalaža je bila v glavnini papir in steklo. Kupovali smo na veliko 1x mesečno (v platnenih vrečah, v velikih steklenicah za olje in druge tekočine), zelenjavo in sadje smo sami pridelali.
  • Zaloge smo pripeljali  sami ali so nam jih  iz trgovine pripeljali z vozički navadno 1x mesečno. Prinesli smo lahko svoje velike posode, bilo je kar nekaj kartonskih škatel, gajbic iz lesa, steklenice. Plastike je bilo zelo, zelo malo. Mleko smo hodili iskat s kanglicami.

Renata, 61 let

  • Situacija v manjšem kraju okrog leta 1970 do 1980
  • Smeti smo vse zbirali na istem mestu. Ker se v kraju ni sežigalo na prostem, so precej pokurili v pečeh.
  • Kovino so pobirali ljudje, ki so sami to odvažali, ostala kovina je šla na odpad.
  • Plastenk ni bilo, večina živil je bila pakirana v steklo ali papir oz. karton. Npr. spomnim se, da so se na rinfuzo prodajali bonboni (v papirnato vrečko, ki si jo ponavadi prinesel od doma).
  • Plastičnih nakupovalnih vrečk ni bilo, temveč cekar iz suhe slame.
  • Meso je bilo na jedilniku 1x tedensko, običajno goveje meso, ki se je kuhalo v juhi. Čez zimo pa se je na krožniku znašla tudi kakšna klobasa.
  • Če je kaj hrane ostalo, smo jo odvrgli tudi ribam v reko.
  • Avtomobilov po večini še nismo imeli, je pa oče imel moped.
  • Od leta 1980 dalje pa je prišlo v navado, da je običajno družina imela 1 avtomobil, s katerim se je letno prevozilo zelo malo kilometrov (predvsem poletni dopust).

Srečo, 63 let

Situacija v manjšem kraju okrog leta 1970 do 1980

  • Vse smeti so šle v isto kanto, sežigal nismo nič, razen časopisni papir v peči.
  • Plastične embalaže po večini ni bilo, embalaža je bila steklena ali kartonasta – npr. v steklenicah se je prodajala vsa pijača, tudi recimo jogurti.
  • Za sadje in zelenjavo smo uporabljali pletene cekarje.
  • V trgovini smo na rinfuzo kupovali kislo zelje in repo, ki so nam jih v posode, ki smo jo prinesli od doma, naložili iz velikih čebrov.
  • Smeti je bilo zelo malo, bile so kovinske kante, kamor se je metalo vse mešane odpadke – odvažal so jih, ko so bile kante polne, recimo 1x tedensko.
  • Večje stvari smo odnesli na odpad.
  • Meso smo jedli 1x tedensko, po kolinah smo suhe klobase dali v steklene kozarce, jih zalili z mastjo in jih tako imeli čez zimo.
  • Avtomobil smo dobili v 70-ih letih, vendar ni bil veliko v uporabi. Ko sem bil otrok, smo se na morje peljali kar s kamionom, ki je imel v kasonu ob vsaki strani lesene klopi in je na ta način prevažal potnike.
  • Od konca 70-ih let dalje pa je bil v družini vsaj 1 avtomobil – v krajšem obdobju sem imel celo 2 fičkota, če pozimi eden ni vžgal, sem za pot do službe (oddaljena 4 km) uporabil drugega…
  • Avtomobil smo uporabljali za te krajše razdalje, poletni dopust in nujne obiske bolnišnice v Ljubljani.

Aleša, 66 let

Situacija v manjšem kraju okrog leta 1970 do 1980

  • Največ smeti se je zakurilo, ker plastike skorajda ni bilo.
  • Biološke odpadke so nosili na kompost.
  • Steklenice so bile povratne, tako da si prazne prinesel in polne odnesel iz trgovine. Lahko pa si jih samo prinesel in so ti znesek od steklenic odšteli od nakupljenega.
  • Večje odpadke smo odnašali na odpad.
  • Ko sem bila še otrok, je imel oče službeni avto, saj je bil trgovski potnik. Kasneje smo imeli tudi svojega fička, katerega nakup je bil nekaj posebnega – ponj so ljudje v tistem času odhajali tudi v Osijek, Split, Paklenico… Avtomobil smo potem uporabljali za odhod na morje 1x letno ter obisk starih staršev 100 km stran 2x letno. Ostalo so bile krajše razdalje do bližnjega planinskega doma in smučišča.
  • Pred avtomobili je vozil vlak.

Aleša, 66 let – več kot 40 let zaposlena v komunalnem podjetju – groba primerjava situacije v tem obdobju

  • Če najprej primerjamo število zaposlenih v komunalnem podjetju, je bilo v začetku 70-ih let zaposlenih 110 ljudi, trenutno le še okoli 50… Razlika je v načinu dela, ki je bilo včasih ročno – od pometačev ulic do računovodij (brez današnje računalniške opreme).
  • V začetku 70-ih let so večje smeti pobirale tudi fizične osebe, ki so imele sporazum o plačilu s komunalnim podjetjem, npr. smeti so iz vasi pripeljali s konjsko vprego – voz s konji.
  • Včasih so bili s strani komunalnega podjetja prebivalcem na razpolago veliki kontejnerji – 1 manjši 3m3 za papir in embalažo ter 1 večji 5m3 za mešane odpadke – manjših kant za vsako večstanovanjsko stavbo še ni bilo. Vendar ker ni bilo nadzora, se je v oba kontejnerja metalo vse mešano. V začetku tudi še smetišče ni bilo prilagojeno odlaganju ločenemu odlaganju odpadkov, tako da so iz obeh kontejnerjev vse odlagali na isto mesto.
  • Ob začetku uvajanja ločenega zbiranja odpadkov je bilo tudi precej jeze zaradi neupoštevanja ločenih zabojnikov, saj je podjetje, ki je postavilo svoje kontejnerje za ločeno zbiranje papirja ob blokovskih naseljih, plačalo komunali, da pobira ta papir in jim ga dostavlja, vendar pa je bilo v kontejnerjih še veliko drugih odpadkov, ki niso bili papir. To se je seveda do sedanjega časa precej spremenilo in je zdaj situacija mnogo boljša. Direktor tega komunalnega podjetja je ravno poročal, da je že 65% odpadkov ločenih. Problem ostajajo blokovska naselja, kjer ne morejo izvajati nadzora, kdo ne ločuje.
  • Pobiranje smeti je bilo včasih po sistemu: ko je nekdo javil, da so kante polne, so šli smetarji to izprazniti in na svoji poti do tja so bili pozorni, če je bila še kakšna kanta polna, da so jo izpraznili. Te večje kontejnerje so praznili s 3 smetarskimi tovornjaki po potrebi, ko je kdo javil, da je polno.
  • V sedanjem času pa imajo 4 smetarske tovornjake in enega z dvigalom za praznjenje kontejnerja za steklo. Z ekoloških otokov pobirajo steklo 1x mesečno, papir, embalažo in tehnične in elektronske odpadke pa 2x mesečno. Embalažo, mešane in biološke odpadke pa pobirajo redno 2x tedensko. Po okoliških vaseh pa 1x tedensko.
  • Včasih so imeli zaposleni tudi delovne naloge v smislu: današnji delovni dan preveri lokacijo od tega do tega kraja, če je kje za pobrat ali počistiti smeti, ki bi bile odvržene kar ob cesti. Zdaj tega ni več.
  • Ob začetku uvajanja ločenega zbiranja odpadkov okrog leta 2000 so postavili tudi zbirni center, ki je pri ljudeh zelo priljubljen. Zadovoljni so s to možnostjo, da odpadke odvažajo tja, zato je tudi uspešnost ločevanja precej visoka.
  • Situacija je bila včasih še posebej pereča na vaseh, polno je bilo divjih odlagališč. Takrat je komunalno podjetje z velikim zagonom očistilo ta odlagališča in tja postavilo opozorilne table, da je odlaganje odpadkov prepovedano. Ljudje so se tega lepo držali in je bila ta akcija zelo uspešna.

Tone, 71 let

V času moje mladosti smo živeli na kmetiji, na kateri smo pridelali skoraj vse kar smo potrebovali za kuhanja. Žito smo pridelali in ga odnesli v mlin, kjer ga je mlinar zmlel v moko. Za meso smo redili govedo, kokoši, svinje, zajce… Krave v hlevu so nam dale mleko in kislo mleko, ki smo ga imeli še posebej radi. Nedelje so bile pri nas doma še posebej praznične. Spomnim se goveje juhe, praženega krompirja in mesa, ki med tednom ni bil na mizi. Veliko sem pomagala na kmetiji, predvsem se spominjam kako smo grabili seno in delali na njivah. Tudi v hlevu sem morala pomagati. Krave so imele svoja imena in vsak od otrok je imel svojo najljubšo. Kupovali smo sol, sladkor, kavo, kakšne sladkarije in podobno. Spomnim se, da odpadkov doma nismo imeli. Vse kar smo prinesli iz trgovine, npr. steklenice, kovinske doze in podobno, vse smo porabili doma. Papir smo skrbno zbirali in ga porabili za spodkuriti v štedilniku ali peči. Kruh smo pekli sami, namesto olja smo uporabljali mast. Imeli smo veliko klet, v kateri smo shranjevali krompir, sadje, čebulo… in kaščo v kateri so bile shranjene klobase, moka, mast in podobno. Tudi vino smo kupovali od Primorcev, ko so prišli kaj naokrog. To so bili lepi časi, ko smo spoštovali vsako drobtinico kruha.

Anton, 75 let

Ko sem bil otrok sem živel na veliki kmetiji na kateri smo imeli skoraj vse, kar smo potrebovali. Celo pivo smo sami varili in sejali lan, da smo izdelovali oblačila. Znanje se je prenašalo iz roda v rod, a danes je žal kmetija propadla. Spomnim se, kako sem moral trdo delati, skrbeti za živino in pomagati v gozdu. Imel sem veliko bratov in sester. Ničesar nam ni manjkalo, a delati smo morali trdo, da smo vse to imeli. Imeli smo precej velik hlev z govedom, prašiči, purani, kokoši… Na njivah smo imeli pšenico, ajdo, lan,  ječmen, … Za hlevom je bila velika njiva, na kateri smo imeli veliko zelenjave. Moški smo skrbeli bolj za gozd in košnjo. Ženske so skrbele za živali in kuhinjo. Težko sem gledal, ko so bile koline, to ni bilo zame. Takrat sem se najraje skril. Hrano smo spoštovali, ker smo trdo delali, da smo pridelali mleko, sir in ostalo. Dela je bilo zares veliko, a manjkalo nam ni nikoli ničesar. Na podstrešju smo dimili mesnine. Tega vonja se prav dobro spomnim še sedaj.